Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica
Zgodbo sem vzel kot diskriminacijo nižjih slojev – revnejših ljudi. Ker je gospodar umrl, si je kot zadnji izmed graditeljev posestvo prisvajal za svojo. Novemu gospodarju to ni bilo všeč, zato ga je izgnal. Jernej je šel po svetu, da bi našel pravico. Gospodarja ni hotel tožiti, ampak samo dokazati da je on gospodar. Pravico je iskal pri kmetih in sodnikih, županu in celo pri cesarju. Vsi so se mu smejali in ga niso jemali resno. Nihče mu ni hotel pomagati, saj se je vsem zdelo smešno, da se hlapec upira gospodarju. Odšel je tudi v Ljubljano, ker je iskal pravico pri sodnikih. Tudi pri sodniku v Ljubljani ni našel pravega odgovora, saj ga je ta poslal domol in mu rekel, da naj prosi gospodarja, da ga vzame nazaj. Zaradi njegove vztrajnosti so ga tudi vrgli v ječo. V njej je zelo oslabel. Na koncu je šel iskat pravico celo k cesarju. Kar ga je tudi ta zavrnil in poslal nazaj v domačo vas, se je hlapec Jernej odločil, da bo požgal domačijo. Z tem si je naredil več škode kot koristi, saj so ga vaščani ubili.
Priporočal bi jo vsakomur, ki želi spoznati, da se je včasih bolje vdati in pokoriti drugim, vendar lahko vztrajaš tudi, ko so vsi proti tebi. Knjiga izraža tudi neki socialno stisko ljudi, ki jih prezirajo.
Kristjan, tvoje je bilo zelo zelo podobno temu...
Zgodba se mi je zdela nekaj posebnega. Zgodbo sem vzel kot diskriminacijo nižjih slojev – revnejših ljudi. Hlapec Jernej, ki je 40 let služil pri Sitarjih, je »čez noč« bil izgnan. Ker je gospodar umrl, si je kot zadnji izmed graditeljev posestvo prisvajal za svojo. Novemu gospodarju to ni bilo všeč, zato ga je izgnal. Jernej je šel po svetu, da bi našel pravico. Gospodarja ni hotel tožiti, ampak samo dokazati da je on gospodar. Pravico je iskal pri kmetih in sodnikih, županu in celo pri cesarju. Vsi so se mu smejali in ga niso jemali resno. Nihče mu ni hotel pomagati, saj se je vsem zdelo smešno, da se hlapec upira gospodarju. Odšel je tudi v Ljubljano, ker je iskal pravico pri sodnikih. Tudi pri sodniku v Ljubljani ni našel pravega odgovora, saj ga je ta poslal domol in mu rekel, da naj prosi gospodarja, da ga vzame nazaj. Zaradi njegove vztrajnosti so ga tudi vrgli v ječo. V njej je zelo oslabel. Na koncu je šel iskat pravico celo k cesarju. Kar ga je tudi ta zavrnil in poslal nazaj v domačo vas, se je hlapec Jernej odločil, da bo požgal domačijo. Z tem si je naredil več škode kot koristi, saj so ga vaščani ubili.
Odnos do hlapca z strani ljudi, pri katerih je iskal pravico, se mi ne zdi pravilen. Nihče ga ni jemal resno. Vsi so mu govorili, da je kot dedič prejel posestvo mlajši Sitar, vendar je vztrajal pri svojem. Meni se zdi, da je tudi on imel prav, 40 let je garal kot hlapec, gradil hišo, urejal njive. Zdei se mi pa neumno, da je samo iskal pravico. Pravice na tem svetu ni. Če je res hotel kaj doseči, bi moral tožiti gospodarja. Zdi se mi tudi zelo neumno, da je požgal hišo. Požgal 40 let svojega dela, da bi našel pravico!? In nebi mu bilo treba umreti.
Drugače se mi je knjiga zdela zanimiva. Priporočal bi jo vsakomur, ki želi spoznati, da se je včasih bolje vdati in pokoriti drugim, vendar lahko vztrajaš tudi, ko so vsi proti tebi. Knjiga izraža tudi neki socialno stisko ljudi, ki jih prezirajo.
Kristjan V.
1 komentar:
IVAN CANKAR
(Hiša Marije pomočnice)
Knjiga pripoveduje o mlademu dekletu Malči, ki je neozdravljivo bolna. Malči se zaveda, da bo umrla in, da jo bo kmalu poklicala k sebi večja sila v katero močno veruje.
Malčina mama jo je odpeljala v samostan, katerega se je Malči na začetku zelo bala. Bil je bil temen in skrivnosten. Na smrt bolno dekle je tam spoznalo 14 novih deklet, ki so si z njo delile sobo. Da so pregnale dolgčas, so si pripovedovale življenjske zgodbe. Malči se je zavedala, da so v samostanu zato, da dočakajo smrt, vendar se tega ni bala. Z dekleti si je postala blizu, bile so si v oporo in z njimi je dočakala svojo smrt.
Knjiga sicer ne spada med moje najljubše, vendar pa se mi je zdela izredno zanimiva ter na koncu žalostna. Na začetku branja sem že hotela zamenjati knjigo, toda ko sem prišla do dela, ko spozna svoje sostanovalke, me je knjiga pritegnila. Zelo mi je bil všeč pogum deklet v samostanu, čeprav so vedele, da jih čaka smrt. Sama sem se ob tem zavedala kako srečna sem lahko, da sem zdrava in, da imam na razpolago toliko različnih jedi. Dekleta v sobi so bila navdušena že, če so dobile pomaranče, kaj šele, ko so dobile kolač ali bonbone. Zelo mi je bilo všeč, ko je pisatelj primerjal kanarčka z dekleti.(Čeprav je kanarček ujet in zaprt v kletki, mu okolica nudi ogromno ljubezni). Malčina mama je samohranilka, ki ji v življenju ni bilo lahko. Ni mogla zaslužiti za spodobno življenje, ki bi ga lahko nudila svoji bolni hčeri. Mislim, da zgodba, ki jo Cankar opisuje v knjigi obstaja tudi v resničnem življenju, vendar se mi tega niti ne zavedamo. Edina stvar, ki mi ni bila všeč, je osmo poglavje, saj pisatelj opisuje lezbične prizore in izkoriščanje. Starši deklet so bili tako zaposleni, da niso opazili, kaj se dogaja z njimi. Občutek imam, da je pisatelj želel prikazati zlobo in krutost, ki jo v življenju najdemo povsod.
Čeprav je branje te knjige težko, mi je dal pisatelj misliti o krutem življenju in o tem, kakšno srečo imam, da živim v takšni družini, ki mi nudi življenje v katerem sem srečna in zadovoljna.
Petra Č. 9.b
Odlično, Petra!
Objavite komentar