Socialni realizem

Socialni realizem ali »novi« realizem se je kot književna smer pojavil
okoli leta 1930. Za razliko od realizma 19. stoletja, ki je bil meščanski,
kritičen do obstoječe družbe, se je novi realizem angažiral za novo,
socialistično družbo in za zrušenje meščanske.
Socialni realizem pri nas skuša biti objektiven, prikazuje malega človeka
med obema vojnama, njemu je naklonjen, a ga prikazuje tudi kritično
(komično ali tragično). Prikazuje tudi nacionalno tematiko, značilna je
pokrajinskost ali regionalnost, avtorji prihajajo iz literarno na novo
odkritih pokrajin - obrobij (Prekmurje, Koroška, Štajerska, Goriška,
Tolminska). Pisci pišejo predvsem daljše in krajše zvrsti pripovedne proze.
Nastane vrsta obsežnih romanov, povesti, novel in krajših zgodb. Dramatika
je manj razvita, nastane pa nekaj zgodovinskih, družbenokritičnih in
kmečkih dram. Poezija pa v tem obdobju ostane ob strani.
Najpomembnejši predstavniki socialnega realizma so: Prežihov Voranc, Miško
Kranjec, Ciril Kosmač, France Bevk, Anton Ingolič, Ivan Potrč, Juš in Ferdo
Kozak, Bratko Kreft, Tone Seliškar, Mile Klopčič ter Igo Gruden.
Socialni realizem je dosegel vrh pred drugo svetovno vojno, njegova
značilna literarna dela pa so izhajala še po letu 1950, čeprav v tem času
že ni bil več vodilna književna smer.
Socialni realisti so se zgledovali po vzorcih realistično-naturalističnega
opusa, dialoga in kompozicije. Odklanjali so preveč subjektivno pripovedno
tehniko dekadence in simbolizma. Snovno so se omejevali na kmečko
življenje, na svet gruntarjev, kajžarjev in kmečkih proletarcev. Ob strani
pa so puščali življenje industrijskega proletariata in meščanski sloj z
izobraženstvom.